Evrazijski ris ima vse značilnosti svojega rodu, kot so kratka in široka glava, uhlji s čopki, visoke noge ter kratek rep. Njegov kožuh je gost, pokrit z dolgo in fino dlako, rdečkasto siv hrbet pa posut z rjavimi pegami, ki so pri risih različnih vzorcev. Ris je v preteklosti že skoraj izginil iz slovenskega ozemlja, a so ga v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ponovno naselili v kočevske gozdove. Do danes je ponovno postal ogrožena vrsta, zato tečejo prizadevanja za ponovno doselitev novih risov, zaradi njegove previdne narave pa jih je izjemno težko opaziti. Njihova stopinja je okrogla s štirimi manjšimi prstnimi blazinicami, v odtisu pa kremplji razen izjemoma niso vidni.

Volk je največji predstavnik družine psov. Ima koničast gobec, poševne oči ter razmeroma velike in pokončne uhlje. Vrat in prsi so zelo močne. Slovenska populacija volka velja za eno redkih avtohtonih populacij, ki še ostaja v Evropi, volkovi pa sodijo med pomembne elemente naše naravne dediščine. Živijo v tropih in so zelo teritorialne živali ter priložnostni plenilci domačih živali. Stopinja odraslega volka je po velikosti in obliki podobna stopinji velikega psa.

Divja mačka je v Sloveniji zaščitena živalska vrsta in je podobna domači mački. Življenjski prostor divjih mačk so samotni gozdovi in skalnata območja, kjer je veliko skrivališč, človeku in njegovim bivališčem pa se izogiba. Je nočna žival, ki se po gozdu giblje neslišno in svoj naselitveni prostor označuje z dišavnimi žlezami in praskanjem debla. Hrani se z mišmi, pticami in manjšimi sesalci, skozi dan pa se rada greje na toplem soncu.

Lisica je po naravi samotar, ki se pri lovu zanaša na svoj voh in sluh. Ima izrazito vitko telo na razmeroma kratkih nogah. Njen rep je daljši od polovice trupa z glavo, hrbet je navadno rdečkasto rjav, trebuh pa umazano bel. Je predvsem nočna žival, zlasti jeseni in pozimi pa jo lahko vidimo tudi podnevi. Hrani se s pticami, majhnimi sesalci, žuželkami, mrhovino in jagodami, njeni naravni sovražniki so volk, ris in planinski orel.

Srnjad je majhna vrsta iz družine jelenov, ki je v križu višja kot v plečih in ima velike oči in uhlje, repa pa praktično nima. Njena dlaka je dolga, toga in krhka ter se spretno giblje v gosti podrasti. Pred nevarnostjo se rešuje s skoki v goščavo in se najbolje počuti v gozdovih z gosto podrastjo in v grmiščih, ustrezajo pa ji tudi travniki in pašniki, ki prehajajo v manjše gozdičke. Njena glavna plenilca sta volk in ris, mladiče pa lahko uplenijo tudi lisice ali večje ujede.

Navadni jelen je največja divjad srednje Evrope. Samca krasi mogočno razvejano rogovje. Glava je dolga, uhlja velika in koničasta, rep pa je daljši kot pri srnjadi in meri okoli 15 cm. Dlaka je dolga in krhka, poleti je rdeče rjave, pozimi pa sivo rjave barve. Jelen je zelo spremenljiva živalska vrsta, na telesno velikost in moč rogovja vplivajo življenjske razmere v okolju. Aktiven je zlasti v mraku in ponoči, podnevi počiva v zavetju dreves, z mrakom pa gre na pašo.

Za divjega prašiča je značilno, da zajetno telo nosijo kratke in močne noge. Prednji del telesa je posebno močan, dolga klinasta glava pa se postopno zožuje v koničast rilec. Oči so razmeroma majhne, uhlji kratki, široki in pokončni, kratek rep pa se konča s čopom dlake. Telo pokriva močna ščetinasta dlaka, ki je sivo rjave do temno rjave barve. Je zelo previdna in razumna žival, aktiven je predvsem ponoči.

Jazbec je naša največja kuna. Njegova glava je koničasta, trup močan in zajeten, okončine pa mišičaste z dolgimi kremplji na prstih. Glava je bela, prek oči in uhljev se vleče široka črna proga. Hrbet je siv, z različnimi odtenki, trebuh pa porašča redka črna dlaka. Rep je kratek in svetel. Je ponočnjak, običajno se giblje počasi in previdno, sicer pa dokaj dobro pleza in v sili tudi plava.

Kune so med družinami zveri najbolj raznovrstna in najštevilčnejša družina, kar se kaže tako v zgradbi telesa kot tudi v njihovih prehranjevalnih navadah. Imajo vitko telo s kožuhom kostanjeve do temno rjave barve in kratke noge ter so v osnovi samotarske živali, ki se hranijo z glodavci, žuželkami in gozdnimi sadeži. Kune so izvrstne plezalke, ki živijo v vseh vrstah gozdov, v gorah pa do drevesne meje.

Poljski zajec je dolg 40–70 cm, zgoraj je rumenkasto rjave barve s sivim prelivom, spodaj je bel. Uhlje ima zelo dolge s črnimi konicami, zadnje noge pa daljše in močnejše kot sprednje. Ima mehko gosto dlako, ki jo spomladi in jeseni zamenja. Najbolje razvito čutilo pri zajcih je sluh. Je dober tekač, ki se predvsem z dobrim sluhom in hitrim tekom rešuje pred plenilci. Aktiven je podnevi in ponoči. Je samotar, vse leto se zadržuje na svojem teritoriju.

Rjavi medved je največji predstavnik zveri in je prisoten v številnih državah južne Evrope in v Skandinaviji, v naših gozdovih pa je njegova populacija zelo številčna. Medved je zaščitena in zavarovana vrsta saj je od leta 1993 uvrščen na rdeči seznam ogroženih vrst v Sloveniji, ščitijo pa ga tudi druge mednarodne konvencije. Njegovo telo je močno in čokato. Pri hoji stopa po celotnem podplatu, zato je na izgled okoren, v resnici pa zelo hiter in spreten. Ob srečanju z njim je pomembno, da ostanemo mirni in medveda z vpitjem ali obmetavanjem ne prestrašimo. Odtisi njegovih stopinj so zelo značilni in jih je skorajda nemogoče zamenjati z odtisi drugih živalskih vrst.