Življenje z vragi in čarovnicami

Piše: Petra Šolar

V časih brez televizije in radia so Kostelci svojim otrokom, ki so se zvečer greli na peči, pripovedovali zgodbe, ki so jih slišali od svojih staršev ali starih staršev.

V teh ni manjkalo čarovnic in vragov, morda tudi zaradi posebnosti pokrajine, ki s številnimi jamami, vrtačami, ostenji in slikovitim razigranim terenom ponuja neizmerne možnosti domišljije. Tako so male glavice ob spodbudi pripovedovanj razmišljale, kje živi kakšno čudno in nagajivo bitje. Med starimi kostelskimi zgodbami je tudi spodnja.

Zgodba o Mikulovem vragu

V Kostelu so pri eni hiši imeli vraga. Sedel je na zapečku in ves čas nagajal gospodinji. Dala mu je jesti fižola, on pa je mehkega pojedel, trdega pa metal po hiši in pri tem govoril: »Mehku, trdu. Mehku, trdu.«

Vraga so se potem naveličali. Gospodar Martin ga je dal v žakelj, zavezal in vrgel v Kolpo.  Mislil si je: »Zdaj smo se za vedno znebili tega vraga!«

Od Kolpe je sopihal v hrib proti domu. Bil je že utrujen in poten. Ko je prišel domov, je videl vraga, ki je sedel na zapečku. Vrag mu je rekel: »Martin, jaz sem že suh!«

Zgodbo o Mikulovem vragu vedo tudi v drugih vaseh ob Kolpi, vendar mu ne rečejo Mikulov, ampak Trški vrag (Trg = Kostel).

 

Vir: Primc, Jože. 1997. Okamneli mož.

 

Vir fotografije: Dragana_Gordic / Freepik