Ljudsko izročilo Poljanske doline ob Kolpi

Piše: Kočevsko

Poljanska dolina ob Kolpi skriva zelo bogato ljudsko izročilo, posamezne pripovedi pa so posamezniki zapisali že pred stoletjem. 

Leta 2018 je izšla zbirka Poljanska dolina ob Kolpi – dolina zgodb, z ilustracijami opremljena dvojezična knjižica zgodb povezanih s posameznimi vasmi in reko Kolpo, ki jo je pripravil uredniški odbor: Nada Babič Ivaniš, Maja Madronič, Mira Madronič, Nives Rauh, Antonija Zvonka Šterbenc, zgodbe so zbrali člani študijskega krožka, prevedli pa Antonija Zvonka Šterbenc in Gill Wraight.

 V razlagalnih pripovedih nastopajo različni zlobni in dobri liki: vrag, čarovnice in vile, kot tudi čisto preprosti in naivni ljudje pa tudi goljufi. V zgodbah so zajeti vsi družbeni stanovi od revnih pastirjev, mlinarjev, kmetov do graščakov in različnih popotnikov, ki so potovali preko Poljanske doline.

 

Zgodba o šepavem vragu

Neke viharne noči je prišel vrag k dolskemu mlinarju v goste. Ves dan se je potepal po Beli krajini in ko je postal že pošteno lačen, je potrkal na dveri starega mlina in zarjovel:

»Hej, mlinar, vstani in mi jesti daj, ali pa ti pograbim tvojo staro kočo, jo izrujem iz tal in vržem v kraj, tvoja polja pa zasipam s točo!«

Stari mlinar se je ustrašil neznančeve grožnje, zato je brž vstal, podnetil v peči ogenj in skuhal skledo koruznih žgancev. Ko je postavil jed pred tujca, ki je smrdel po žveplu in zažgani smoli ter zeleno pobliskaval s požrešnimi očmi, je opazil, da ima ta levo nogo obuto v kopito.

Toda vrag je pohvalil večerjo: »Dobri so tvoji žganci. Takšnih še nisem jedel svoj živi dan.«

»Vsaka moka je dobra za žgance, toda v Beli krajini ga ni mlinarja, ki bi imel takšne mlinske kamne, kakršne imam jaz,« se je pohvalil mlinar. »Dobri kamni - dobra moka.«

Začudil se je vrag in vprašal: »Ali ni vseeno, na kakšnem mlinskem kamnu je zmleta koruza? Mlinarji ste vsi bahači, ti pa si največji od vseh. Vsak berač svojo malho hvali, ti pa hvališ svoje mlinske kamne.«

Mlinarja iz Dola pa je užalilo, da ga vrag primerja z beračem, zato mu ni ostal dolžan in je dejal: »Če ne verjameš, kar sem rekel, pa jutri sam poizkusi! Prinesi koruzo v mlin in videl boš, da moji kamni zmeljejo najboljšo moko!«

»Velja!« je pristal vrag. »Zjutraj bom prišel in prinesel vrečo koruze v mlin. Ampak gorje ti, če moka ne bo takšna, kakor obljubljaš. Če najdem v Beli krajini še mlinarja, ki bo zmlel boljšo moko, ti bom malenico (mlin) zrušil v prah, mlinske kamne pa ti navezal okrog vratu ter te z njimi vred zagnal v Kolpo.«

To je dejal vrag, se zadovoljno pretegnil, ker se je do sitega najedel dobrih žgancev, in odšel v črno noč.

Stari mlinar pa ni bil od muh! Ko je požrešni vrag odšel, je sklenil, da mu bo takšno zagodel, da ga ne bo nikoli več skominalo po njegovih žgancih.

Zjutraj je zgodaj vstal, odšel v mlin, odvil vrhnjak (gornji kamen za mletje žita) in ga ločil od osi. Komaj pa je sonce prikukalo na dan, že je v mlin prisopihal vrag. Na grbi je nosil zajetno vrečo rumene koruze. Stresel je zrnje v grot (del mlina, kamor se vsipa žito) in zarjovel: »Hej, mlinar, spusti vodo v rake, da bo nagnala mlinske kamne v tek! Prinesel sem koruzo mlet!«

Komaj je mlinar odprl jez, je voda planila na mlinsko kolo s tolikšno močjo, da je pognala mlinske kamne v tek. Ker pa je bil vrhnjak odvit, se je nekajkrat zavrtel po vragovi debelači, potlej pa s takšno silo treščil vragu na nogo, da mu jo je zlomil.

Vrag je zarjovel, da se je slišalo po vsej Beli krajini. Jezljivo je pograbil mlinski kamen, ga z vražjo močjo dvignil s tal in treščil na dno Kolpe, kjer leži še dandanašnji.

Od takrat vrag šepa na levo nogo. 

 

Ilustracija: Simon Šimenc