„Orel javi se, orel javi se!“ Tako nekako bi iz kočevskega podzemlja verjetno odmevalo v eter, če bi šlo zares. Globoko pod zemljo bi vrvelo in dobra dva ducata ljudi bi v treh izmenah skrbela, da bi slovensko politično vodstvo, ki bi prebivalo kakšnih deset kilometrov stran, bilo seznanjeno z vsem, kar bi moralo vedeti. Zunaj bi bržkone bobnele bombe in tudi vezistom ne bi bilo lahko pri srcu, vseeno pa bi vedeli, da so v svojem tesnem začasnem bivališču dokaj varni, celo pred atomskim napadom, če bi se agresor odločil poseči po skrajnih sredstvih.

Agresor? Skrajna sredstva? O čem pa je pravzaprav sploh govora? O bunkerju Škrilj, ki je bil skupaj s svojim matičnim objektom v Gotenici desetletja vzrok za najrazličnejše zgodbe in govorice. Ne nazadnje je eno najstrožje varovanih območij Slovenije zbujalo nemalo radovednosti, čeprav –  ali pa prav zato ker – so vanj lahko vstopali le zelo redki. Kočevska Reka je bila do devetdesetih let minulega stoletja tako rekoč sinonim za skrivnosti.

Zato tudi ne preseneča, da si je bunker, ki je vrata za obiskovalce odprl poleti 2017, doslej ogledalo že več kot 10.000 gostov. Objekt je dal zgraditi tedanji predsednik Tito v času grožnje s »Hladno vojno« med Jugoslavijo in Rusijo in do danes je ostal skoraj v enakem stanju, kakršen je bil ob dograditvi pred šestdesetimi leti. Ko torej prestopimo njegov prag, se nenadoma znajdemo malodane v časovni kapsuli. Podzemni hodniki in prostori nas prestavijo v petdeseta leta, v obdobje, ko so družine živele še brez računalnikov, Rocco Granata pa je mladino navduševal s svojo Marino. Da o Marilyn Monroe, ki je za Tonyja Curtisa in Jacka Lemmona v filmski uspešnici Nekateri so za vroče brenkala na ukulele, niti ne govorimo.

Seveda pa je tudi tisti čas imel svojo skrito zgodovino in številne neznane zgodbe naše preteklosti se nam razkrivajo šele v zadnjih letih. Bunker Škrilj je ena takšnih zgodb, je pa tudi zgodba o tehničnem znanju minulih generacij, ki so s skromnimi sredstvi znale ustvariti nekaj, kar še dandanašnji preseneča. Mimogrede, še pred dobrima dvema desetletjema, ko je Kočevska Reka že razkrila del svojih ugank, so posamezniki vanj lahko vstopali le z zavezanimi očmi. Z zavezanimi očmi pa se z zbirnega mesta v Kočevski Reki, kjer se začenjajo vsi organizirani ogledi objekta, in edino takšni so možni, mnogi obiskovalci napotijo še zdaj. Zakaj? Pssst, skrivnost!