Kranjski polihistor Janez Vajkard Valvasor jih je imel za potomce starih Gotov. A danes vemo, da se je usekal mimo. Kočevske Nemce so na Kočevsko v 14. stoletju iz zgornje Koroške in vzhodne Tirolske namreč naselili šele Ortenburški grofje. Ti so posesti severno od Kolpe dobili v fevd od oglejskih patriarhov. Da bi iz gozdnatega sveta, v katerem je prej le malokje pela sekira, imeli korist, pa so ga morali najprej poseliti ter iztrebiti. In ker na kraško zemljo, kjer so zime dolge in poletja kratka, vode pa ne najdeš ravno obilo, iz soseščine nikogar ni posebno vleklo, so ljudi pripeljali iz oddaljenih krajev.

Recept je bil ne nazadnje preizkušen: Kočevsko ni bilo najstarejši jezikovni otok na ozemlju Slovenije, bilo pa je največji in je svojo identiteto tudi najdlje ohranilo.

Seveda ob tem mnoga vprašanja ostajajo odprta: so med naseljenci res bili tudi uporni frankovski in turingijski kmetje, kot je njega dni zatrjeval ljubljanski škof Tomaž Kren? Ali pa se je učeni mož, ki naj bi takšen zapis našel v škofjeloškem škofijskem arhivu, motil? Edino zanesljivo dejstvo je, da so prebivalci Kočevske kasneje sloveli kot večni uporniki, »puntarji«. In pa, da so vse do druge svetovne vojne ohranili svoj jezikovni idiom, kočevarščino, ki se je starinska in težko razumljiva zdela že Valvasorjevim sodobnikom. Kočevarski Attain in Ammain seveda nimata dosti skupnega s Vater in Mutter, kakor bi očetu in mami rekel (skoraj) vsak nemški otrok. Ob izrazih Beppmschpinnoch, Bippar in Gavret pa bi se najbrž tudi na osojni strani Alp marsikdo le popraskal po glavi. Pomenijo, mimogrede povedano, pajčevino, vdovca in problem oziroma težavo.

Če življenje na Kočevskem zaradi naravnih danosti že samo po sebi ni bilo lahko, pa so ga ljudem od srede 15. stoletja dalje grenili še turški vpadi. Cesar Friderik III. jim je zato na pomoč priskočil s podelitvijo mestnih pravic, ki jih je Kočevje dobilo leta 1471, dve desetletji zatem pa je isti vladar Kočevarjem in Ribničanom dovolil še, da naokoli trgujejo s svojimi izdelki. Tako se je razvila krošnjarska tradicija, po kateri so Kočevski Nemci pred drugo svetovno vojno sloveli po velikem delu Evrope. Svoj čas so imeli v avstrijski monarhiji skorajda monopol nad trgovino z južnim sadjem, kasneje pa so bili znani po prodaji drobnih artiklov in po srečelovu, s katerim so hodili od lokala do lokala, po sejmiščih in ulicah.

Ob koncu vojne, ki je mnogi niso preživeli, so se razkropili malodane po vsem svetu in skoraj vseh kontinentih. Tudi številnim izmed tistih, ki so ostali, povojno obdobje ni bilo prijazno. Nemalo so jih izgnali, prenekateremu so poslovenili ime in priimek. Celo posamezni kraji se niso mogli izogniti spremembi imena. Handlerji so postali Primoži, iz Verdrenga je nastalo Podlesje itd. Danes na Kočevskem kočevarsko besedo slišiš le še izjemoma, v vrtincih časa pa je izginil tudi pretežen del vasi, sakralnih objektov ter druge materialne in nematerialne dediščine Kočevskih Nemcev. Ne samo gozd, spomine prerašča tudi pozaba …