Pred 1. svetovno vojno je Žaga Rog veljala za največji in najmodernejši lesnoindustrijski obrat na Slovenskem. Parna žaga je obratovala med leti 1895 in 1932. Za potrebe žage in dovoz hlodovine s sečišč na žago so Rog prepredli z 35-kilometrsko ozkotirno gozdno železnico, katere ostanki so vidni še danes ter 30 kilometrov cest, po katerih so furmani žagan les z vozovi odvažali v dolino. Na planoti pod Rogom so zgradili skupaj 31 objektov.

Lastnik je žago dajal v najem raznim industrialcem, ki jim je prodajal drevje iz svojih gozdov. Obrat je bil za tiste čase zelo velik, saj je imela žaga v najboljših časih 17 krožnih žag, pogonska os žagalnice pa je bila dolga kar 63 m. Zaradi pomanjkanja vode so zgradili dva betonska bazena s premerom 15 metrov in globino 7 metrov, kjer so z okoliških stavb zbirali deževnico. Na začetku obratovanja žage je na njej delalo 250 delavcev, ob koncu do 500. Na leto so povprečno razžagali 50.000 m3 hlodovine. Največ razžaganega lesa so uporabili za izdelavo embalaže.

Čeprav je  žaga delovala le dobra tri desetletja, do leta 1932,  so ostanki ob žage ob cesti, ki povezuje Kočevje z Dolenjskimi Toplicami, še vedno impozantni.

Žaga Rog je predstavljena tudi v muzejskem prostoru, ki so ga v Skavtskem okoljskem centru skupaj s Pokrajinskim muzejem Kočevje uredili slovenski skavti.