Žaga je pričela delovati konec 19. stoletja kot eden največjih lesnopredelovalnih obratov na Slovenskem. Za njeno oskrbo je bila zgrajena gozdna železnica, ki je prepredla Kočevski rog. Žago je lastnik dajal v najem raznim industrialcem, ki jim je prodajal drevje iz svojih gozdov. Obrat je bil za tiste čase zelo velik, saj je imela žaga v najboljših časih 17 krožnih žag, pogonska os žagalnice pa je bila dolga kar 63 m. Čeprav je  žaga delovala le dobra tri desetletja, do leta 1932, pa so ostanki ob žage ob cesti, ki povezuje Kočevje z Dolenjskimi Toplicami, še vedno impozantni. Predstavljena je tudi v muzejskem prostoru, ki so ga v svojem okoljskem centru skupaj s Pokrajinskim muzejem Kočevje uredili slovenski skavti.