Sprehodite se skozi Kočevje, postojte in poglejte okoli sebe. Navidezno vsakdanje stavbe skrivajo v sebi številne zanimive zgodbe. Zakaj ne bi šli še malce dlje in odkrili, kje so se rodile legende in romance, ki se jih morda spomnite še iz otroštva?

Mesto skozi zgodovino

Prvi zapisi, ki omenjajo Kočevje segajo v leto 1363, takrat še pod imenom Gotsche. Leta 1377 se ga prvič omeni kot trg. Območje so 1469 požgali Turki, zato so naselje na novo postavili v okljuku reke Rinže. Leta 1471 je Kočevje dobilo tudi mestne pravice. V svoji zgodovini je pogorelo še večkrat, ob koncu druge svetovne vojne pa je bilo med najbolj porušenimi slovenskimi mesti.

S povojno obnovo se je Kočevje začelo oblikovati v mesto, kot ga poznamo danes. Številne zgodovinsko pomembne stavbe so izginile, kljub vsemu pa mnoge še stojijo.

  • Sokolski dom, danes znan pod imenom Šeškov dom, je s prostovoljnimi prispevki zgradilo Sokolsko društvo Kočevje v letih 1937-1938. Od 1. do 4. oktobra 1943 je v dvorani potekalo zasedanje zbora odposlancev slovenskega naroda. Med vojno je bila stavba močno poškodovana, po vojni pa je dobila današnjo podobo in ime. Od leta 1963 ima v njem svoje prostore Pokrajinski muzej Kočevje. Leta 2001 je bila stavba razglašena za kulturni in zgodovinski spomenik državnega pomena.
  • Nebotičnik je secesijska stavba, ki je bila v času svoje izgradnje najvišja v Kočevju, je leta 1910 zgradil slovenski podjetnik Anton Kajfež kot stanovanjski blok za delavce na svoji žagi. V pritličju sta nekoč delovali trgovina in kantina. K sedanji stavbi je funkcionalno priključen desni trakt, kjer je bil prvotno mlin, ki so ga leta 1929 preuredili za stanovanja občinskih uslužbencev. S svojo zasnovo se uvršča med prve stavbe te vrste na Slovenskem.
  • Vila Sajovic je najznačilnejši primer secesijske arhitekture v Kočevju. Leta 1910 jo je dala postaviti Uršula Nosan, sestra Antona Kajfeža, ki se je poročila z odvetnikom dr. Ivanom Sajovicem, kasneje prvim voljenim slovenskim županom Kočevja. Stavbenik naj bi se pri gradnji zgledoval po nekem lovskem dvorcu na Švedskem.
  • Vila Tschinkl je bila postavljena leta 1908. Ima nadstropje več kot sosednja vila Sajovic, zunanjost pa je bila izraziteje okrašena. V stavbi je imel lastnik Tschinkl že pred drugo svetovno vojno trgovino z mešanim blagom, njegov sin pa je tu imel prvo trgovino s kolesi v Kočevju. Po vojni je bila trgovina  znana kot Miličarska.
  • Vila Kajfež je bila sezidana leta 1901 in se uvršča med najboljše primere secesijske arhitekture v Kočevju. Postaviti jo je dal Anton Kajfež. Po njegovem propadu je leta 1930 hišo kupila občina. Med drugo svetovno vojno je tu stanoval komandant nemških policistov. Nad vhodom se je prvotno dvigal stolpič, ki je bil po vojni odstranjen. V letih 1955-1965 je tu deloval zdravstveni dom, kasneje pa trgovsko podjetje Trgopromet.
  • Marijin dom je bil dograjen leta 1899. Danes je domovanje občine Kočevje, a je stavba skozi leta večkrat spremenila namembnost. Stavbo in zemljišče so leta 1901 kupile sestre usmiljenke sv. Vincencija Pavelskega, jo preuredile v samostan in tu imele dekliško šolo. Med 1. in 2. svetovno vojno je bila v stavbi vojaška bolnišnica.
  • Gostilna Beljan je prva gostilna, kjer so se zbirali le slovenci. Na kamnitem portalu nad vhodom še vedno najdemo vklesano letnico 1906 in inicialki prvega lastnika Maksimilijana Jordana. V njej so se odvijale različne kulturne prireditve, tu sta bila med drugim ustanovljena Sokolsko društvo Kočevje in slovenska čitalnica.
  • Gimnazija je bila zgrajena v letih 1872-1874 in se uvršča med najpomembnejše spomenike 19. stoletja v Kočevju. Med drugo svetovno vojno so bili v stavbi nastanjeni vojaki ter poveljstvo domobrancev, po vojni pa vojni ujetniki. S poukom so v gimnaziji ponovno začeli 12. decembra 1945.
  • Vila Tomitsch je bila zgrajena okoli leta 1910. Uvršča se med pomembnejše predstavnice secesijske arhitekture v Kočevju. Pred drugo svetovno je v vili živel in delal urar Tomitsch. Med drugo svetovno vojno je bila v vili častniška menza.
  • Vila Röthel se uvršča med pomembnejše predstavnice secesijske arhitekture v Kočevju. Postaviti jo je dal zdravnik Erich Schreyer. Ko se je leta 1909 odselil iz Kočevja, je vilo kupil zdravnik Georg Röthel.
  • Stavba Hotela Sonce, zgrajena konec drugega desetletja 20. stoletja, je znana tudi tudi kot "rdeča hiša" oziroma "komite". Pred drugo svetovno vojno je v stavbi prebivala gostilna oziroma hotel Zur Sonne. Novembra 1928 je tu svoje slike in skice razstavljal znani slikar kočevarskega rodu Michael Ruppe.
  • Gostilna Tschinkl je bila pomeščanjena kmečka hiša, postavljena leta 1834. Stavbo so porušili in njeno rekonstrukcijo postavili v neposredni bližini. Njena posebnost so bili okenski okvirji, ki so jih krasile levje glave. Danes je v rekonstruirani stavbi hostel Bearlog.
  • Staro Župnišče je bilo zgrajeno leta 1866 v klasicističnem slogu z renesančnimi dekoratitivnimi elementi. V letih 1896-1898 je kot kaplan tu bival Fran Saleški Finžgar, slovenski pisatelj, dramatik in prevajalec. Pred drugo svetovno vojno je bila v stavbi Hranilnica in posojilnica Kočevje ter trgovina Bata.
  • Karlov Most na Ljubljanski cesti je bil slavnostno odprt novembra 1883. Poimenovan je bil po vojvodi Karlu Auerspergu. Ko so most septembra in oktobra 1937 obnavljali, so v stekleni kapsuli našli dokument s podatki o graditeljih mostu in vseh, ki so k temu pripomogli.
  • Hiša Petsche iz začetka 20. stoletja je bila zasnovana po vzoru sočasnih mestnih novorenesančnih palač z vogalnimi stolpastimi pomoli. Njene fasade so okrašene s secesijskimi dekorativnimi elementi. V stavbi naj bi bil pred drugo svetovno vojno po pričevanjih Kočevskih Nemcev vinotoč ter trgovina Petsche, tu pa je imel nekaj časa svoje prostore tudi urar Rom.
  • Župnijska cerkev Sv. Fabijana in Boštjana ter Sv. Jerneja, posvečena leta 1903, je nastala po načrtih arhitektov Friedricha Schmidta in Avgusta Kirsteina na temeljih starejše mestne cerkve, ki jo viri omenjajo kot kapelo sv. Fabijana in Boštjana že leta 1581. Domnevno naj bi bila zgrajena kmalu po ustanovitvi mesta leta 1471 kot privatna kapela kočevskih gospodov. Leta 1989 se je zavetnikoma sv. Fabijanu in sv. Boštjanu pridružil še zavetnik prvotne župnijske cerkve sv. Jernej.
  • Hotel Trst je stal že leta 1853. Pred drugo svetovno vojno je bil pomembno shajališče meščanov. Tu so se dogajale številne družabne prireditve in pred izgradnjo kina tudi projekcije filmov, med drugim tudi projekcija prvega zvočnega filma v Kočevju. V kleti hotela Trst je bilo med drugo svetovno vojno skladišče streliva.
  • Včasih kino, danes Kulturni center Kočevje, je bil zgrajen leta 1935. V dvorani je od oktobra 1943 potekal proces proti zajetim pripadnikom vaških straž in četnikom. Po vojni je bila stavba obnovljena in je služila prvotnemu namenu kinodvorane, po obnovi leta 2015 pa je dobila dodatne kulturne vsebine.
  • Vila Krauland je bila zgrajena leta 1891. Leta 1935 je stavbo kupil dr. Krauland. Med drugo svetovno vojno so imeli v vili svoj vojaški štab Italijani in Nemci, tu pa je bil shranjen tudi arhiv gimnazije. Po vojni je bila močno poškodovana stavba obnovljena. V letih 1950-1965 je v stavbi delovala ambulanta Kmetijsko gospodarskega podjetja, od leta 1965 pa ima tu svoje prostore Društvo upokojencev Kočevje.
  • Osnovna šola je bila ena prvih secesijskih stavb v Kočevju. Postavljena je bila leta 1893 po načrtih stavbenika Trea iz Ljubljane in že od začetka služi istemu namenu. Med 2. svetovno vojno je stavbo zasedla nemška vojska. Leta 1947 je bila tu Nižja kmetijska in živilska šola, po njeni ukinitvi pa Osnovna šola Kočevje.
  • Hotel Post iz sredine 19. stoletja je svoje ime dobil po pošti, ki so jo s poštnimi kočijami razvažali proti Ljubljani, Rakeku, Črnomlju in Brodu na Kolpi. Po izgradnji železniške proge do Kočevja je izgubil svoj pomen. Do druge svetovne vojne je bil hotel imenovan tudi Hauff.

(Povzeto po kocevje.si)

Sprehod po mestu

Po mestu je zasnovana kratka in nezahtevna tematska pot, ki zajema 23 stavb in 2 mosta, kjer si lahko ogledate opisane mejnike zgodovine mesta. Na poti si s posebno aplikacijo lahko ogledate tudi 3D rekonstrukcijo nekdanjega kočevskega gradu.

Sprehod po Kočevju

Pokrajinski Muzej Kočevje

Bogato kulturno zgodovino Kočevja si lahko na lastne oči ogledate v Pokrajinskem muzeju Kočevje. Ta pokriva široko in raznoliko območje štirih občin: Kočevje, Kostel, Osilnica in Loški Potok. Služi raziskovanju, zbiranju, dokumentiranju, ohranjanju, razstavljanju in varovanju premične kulturne dediščine ter širjenju zavesti o njej, njenih vrednotah in njenem pomenu za slovenski narod.

V njem najdete številne stalne razstave različnih tematik, ki vas bodo navdušile in popeljale po zgodovini ustvarjanja na Kočevskem.

Pokrajinski muzej Kočevje

Skrivnosti hladne vojne v Bunkerju Škrilj

Za obstoj tajnega bunkerja javnost do pred kratkim sploh ni vedela. Bunker Škrilj se nahaja sedemdeset metrov pod površjem in obsega petsto metrov hodnikov in vrsto podzemnih sob z lastnim vodnim zajetjem in dvema generatorjema za proizvodnjo električne energije. V primeru atomskega napada bi v bunkerju lahko brez zunanje pomoči preživeli tudi do sto dni.

Zdaj si je skrivnostno vojaško zatočišče končno mogoče ogledati. Medtem ko gozd nad vasjo Škrilj ostaja izključno v vojaški uporabi pa je bunker odprt za vodene oglede.

Več
Grad Kostel

Grad Kostel

V dolini reke Kolpe se nahaja grad Kostel. V pisnih virih leta 1336 so ga omenjali kot utrdbo, leta 1449 pa kot grad. Preuredili so ga Ortenburžani, kasneje pa je prešel v last celjskih grofov, ki so ga razširili v mogočen grajski kompleks, drugi največji na Slovenskem. Ta je služil za obrambo Kranjske. Grad naj bi sodeč po starih zapisih imel tudi lastno sodišče. Za grad je bila po njegovi pestri zgodovini ob francoski okupaciji leta 1809 usodna druga svetovna vojna. Grad je sedaj delno prenovljen in je pred kratkim spet odprl svoja vrata za javnost. V sodelovanju s Pokrajinskim muzejem Kočevje je v njem trenutno postavljena razstava o puntarstvu Levkhup levkhup woga gmaina, prostor pa bo tudi v prihodnje ostal namenjen kulturnim dejavnostim.

Stane Jarm

Jarmova pot je nastala v okviru Jarmovega leta (2011), ob počastitvi 80. letnice slovenskega akademskega kiparja, grafika in pedagoga Staneta Jarma, domačina iz Osilnice. Ta je svoje življenje preživel v Kočevju, kjer je kasneje poučeval likovno vzgojo na osnovni šoli in umetnostno zgodovino na kočevski gimnaziji. Njegov prispevek k likovni podobi Kočevja je zelo velik. Poleg tega, da je z ustanovitvijo Likovnega salona Kočevje in s formiranjem likovne zbirke kulturno obogatil mesto, lahko že v samem mestnem jedru najdemo številne Jarmove kiparske stvaritve, mimo katerih nas vodi Pot Staneta Jarma. Vključena sta tudi Križev pot Slovencev v Kočevskem rogu in kip sredi vasi Mačkovec. Vanjo niso vključena dela, ki krasijo notranjosti stavb (šole, podjetja in restavracije).

Številni spomeniki, ki so nastajali pod pridnimi kiparjevimi rokami, so skozi desetletja postali samoumevni spremljevalci mimoidočih. S potjo želimo opozoriti na umetnine na prostem, jim povrniti ugled in ustvariti trajen spomin na vse dosežke kočevskega kiparja.

  • Kip deklice je bil izdelan po naročili takratnega kočevskega župana Janeza Riglerja. Melodija Deklice s piščalko v Kočevju žubori od leta 1963, ko je bila postavljena kot okras na Trgu sv. Jerneja. Za tisti čas preveč subtilna skulptura je morala na postavitev kar štiri leta osamljena čakati v kiparjevem šolskem kabinetu. Večkrat je postala tarča tistih, ki njene pesmi niso razumeli. Vendar kljub krajšim prekinitvam, popravilom in prenovam že več kot štirideset let ostaja na svojem mestu.
  • Nevesta s šopkom v rokah je bila na mesto ob mostu čez Rinžo postavljena ob prazniku Krajevne skupnosti Kočevje – mesto 4. maja 1984 na pobudo takratnega upravnega odbora Likovnega salona Kočevje.
  • Na Likovnem salonu Kočevje je svoje mesto dobil tudi grb mesta Kočevje. Od leta 1971 je krasil pročelje salona, po obnovi stavbe pa so grb prestavili v notranjost.
  • Park narodnih herojev krasijo portreti Ivana Omerze, Antona Marinclja, Jožeta Šeška, Dušana Remiha in Evgena Matejke. Zasnovo parka je izdelal slovenski slikar Zoran Didek. Kipi so izdelani iz brona in v park postavljeni leta 1973. Jarm jih je, večinoma na podlagi fotografij, izdelal v samo dvajsetih dneh. Kasneje sta bila k prvim petim portretom dodana še portreta Jožeta Boldana in Andreja Cetinskega.
  • Par skulptur na Marofu je bil formiran ob Evropskem tekmovanju gozdnih delavcev leta 1980. Kipi Pesem, Obup, Zamišljena, Kozolec, Duet, Trio, Nonet, Oktet, Deklica, Krik gozda, Roški grob, Furije, Podoknica so nastali na temo »petje«. Razstavljeni so bili v preddverju Križank ob 7. opernem bienalu v Ljubljani. Na željo gozdarjev so svoje mesto dobili na Marofu
  • Lesena skulptura Molitev gozda je nastala na likovni delavnici Misel in korenine v Kočevju leta 1993.
  • Navihani Ostržek stoji pred Vrtcem Kočevje vse od praznovanja 50. obletnice kočevskega vrtca 9. junija 1995.
  • Obeležje v parku pred Osnovno šolo Zbora odposlancev je nastalo na podlagi slovenske ljudske pesmi Stoji učilna zidana. Postalo je prepoznavni znak šole.
  • Portreti borcev nad spominsko ploščo in bakreni plošči z vrezanimi podobami borcev na pročelju nekdanje Bračičeve šole (današnja OŠ Zbora odposlancev) so nastali kot spomin na junaška dejanja 9. slovenske narodnoosvobodilne brigade. Spomenika je bil slavnostno odkrit ob občinskem prazniku 3. oktobra 1970.
  • Stane Jarm je poskrbel za celostno likovno opremo mrliških vežic in ostalih pokopaliških objektov. Leta 2008 je bil del opreme iz brona (skupina žalovalk in lestenci nad vhodi v mrliške vežice) ukraden in uničen. Prvotna podoba pokopališča je bila z njegovo obnovo leta 2010 spremenjena. Podrti sta bili mrliška vežica in pokopališka kapela. Na tem mestu so nastali novi objekti.

(Povzeto po kocevje.si)

Pot Staneta Jarma

Spoznajte delo tega pomembnega slovenskega umetnika med prijetnim sprehodom. Veliko njegovih umetnin je postavljenih na ulicah Kočevja in vabimo vas, da jih spoznate tudi vi. Pot Staneta Jarma je odlična priložnost za spoznavanje umetnikovega dela, pa tudi za odkrivanje mestnega jedra Kočevja.

Pot Staneta Jarma

Srednjeveška romanca na hribu

Najvišje ležeči slovenski grad Fridrihštajn je prizorišče naše edine srednjeveške romance. Že poznate tragično ljubezensko zgodbo Friderika Celjskega in Veronike Deseniške?

Mogočni grof Herman je sinovo drugo ženo Veroniko, ki je zaradi »neprimernega« rodu ogrozila njegove velikopotezne načrte, ukazal prijeti in utopiti, sina Friderika vreči v temnico, baje po Frideriku imenovani grad pa porušiti. Ko je Herman umrl, je Friderik stavbo obnovil. Poročil se ni več, izročilo pa zatrjuje, da sta kamnita sedeža, na katerih sta zaljubljenca nekoč posedala med sprehodi, vklesana v skalo sredi grajskega dvorišča.

Po Frideriku in Veroniki so se na gradu zvrstili številni gospodarji. Najbolj znan, čeprav ne po dobrem, je bil graščak Jurij Thurn, ki je kmete ustrahoval, dokler se ti niso uprli in ga ubili. Tako je Thurn postal prvi plemič, umorjen v kmečkih puntih, uporniško gibanje pa se je s Kočevske in drugih središč razširilo na večji del Slovenije in na avstrijsko Koroško ter se v zgodovino vpisalo kot naša največja kmečka vstaja. Fragmenta iz pesmi upornih kmetov »Stara pravda« in »Leukhup leukhup woga gmaina«, ki sta se ohranila na letaku iz tistega časa, predstavljata najstarejše znano tiskano besedilo v slovenskem jeziku.

Oprema iz nekdanje fridrihštajnske kapele je v naslednjih desetletjih še krasila mestno cerkev, ob gradnji sedanje zgradbe pa se je izgubila oziroma bila uničena. Ohranila se je le slika Jezusovega krsta, delo znanega baročnega umetnika Valentina Metzingerja. Danes Fridihštajn s svojo preteklostjo ne privablja le zasanjanih romantikov, temveč je zaradi razglednosti tudi priljubljen cilj planincev in popotnikov. Grad sedaj kot speča Trnjulčica še čaka na princa, ki bi ga obudil v življenje in mu dal vsebino, s katero bi slikovito ruševino ohranili tudi za bodoče rodove.

(Povzeto po kocevje.si)

Hudičevi hlapci in metle za jahanje

Kovačija Bilpa, imenovana tudi kovačija Verderber, leži na meji nekdanjih gospostev Kostela in Poljan. Po pripovedkah naj bi tam, kjer se nahaja kovačnica, živel mož, ki je bil hudičev hlapec in strokovnjak za izdelavo metel za jahanje. Pri obnavljanju kovačnice naj bi lastnik v kotu našel zakopan lonec, v katerem je bilo navodilo za izdelavo coprniških metel.

Nahaja se blizu Bilpe, ki jo sestavljajo štiri jame, nad jamami pa se dviga Bilpska stena, ki jo je Valvasor imenoval stena odmevov. V njej je narava izoblikovala več človeških, živalskih in mitoloških likov. Tu so arheologi našli več predmetov, ki pričajo o naselitvi tega območja že v davni preteklosti. Pod 80 m visoko steno je 6 m globoko jezerce, kjer izvira reka Rinža, ki je glavna reka Kočevskega polja in je značilna kraška ponikalnica. Pod Kočevjem izgublja vodo v požiralnike v strugi in teče podzemno v 11,5 km oddaljen izvir Bilpa.

(Povzeto po kocevje.si)

Sramotilni steber

Ste se kdaj vprašali kako so včasih sodili ljudem, ki so kršili zoper pravice poljanskega gospostva?

Za kaznovanje lažjih prekrškov so v neposredni bližini današnjega Kulturnega centra v začetku 13. stoletja postavili sramotilni steber ali »pranger«, visok približno dva metra. Verjetno so na ta način kaznovali tudi tihotapce, ki so tu opravljali svojo dejavnost sredi 17. stoletja. Sramotilne kazni so zavzemale pomembno mesto med kazenskimi sredstvi nižjega sodstva. Prestopnik je bil javno izpostavljen (priklenjen k steni, sramotilnemu stebru, križu, izpostavljen na sramotilnem odru, zaprt v norčevsko kletko, posajen na osla, vpet v klado, sramotilno klop in podobno). Kaznovalni čas je bil odvisen od teže prekrška, trajal pa je lahko od ene ure do celega dneva, lahko celo dlje. Obsojenec je bil lahko deležen posmeha, tepežkanja, roganja in obmetavanja z različno nesnago. Smrtne kazni so izvrševali na vislicah, gavgah, ki so bile postavljene vzhodno od Pake pri Predgradu.

Nazadnje naj bi grajski birič na samo binkoštno soboto in nedeljo leta 1805 ob pranger privezal eno izmed Predgrajk. Ugotovljeno je bilo, da je njen mož ustrelil srno v Graščici. Ker je pobegnil, so njegovi ženi okrog vratu ovili čreva in jo z verigo priklenili h kamnu. V Sloveniji so prangerji ohranjeni še v 12 krajih.

(Povzeto po kocevje.si)

Raziskujte kulturno dediščino Kočevja