Odkrijte, kako zveni kočevarščina, ki so jo nekdaj na v teh krajih govorili in pisali Kočevski Nemci, danes pa to narečje govori ali razume le še peščica ljudi. O vznemirljivi zgodovini pričajo tudi ostanki zapuščenih kočevarskih vasi.

Zgodovina

V prvih treh desetletjih štirinajstega stoletja so Ortenburžani (grofje iz zgornje Koroške) naselili nemške kmete iz Koroške in vzhodne Tirolske. Naselitveno področje, ki je bilo pred nemško kolonizacijo redko poseljeno, je obsegalo površino približno 800 km² in 177 naselj.

Kočevarji, ki so živeli skromno kot kmetje, deloma pa tudi kot krošnjarji, so ohranjali svoje narečje skozi šest stoletij. Od devetnajstega stoletja, ko je tu živelo od 21.000 do 28.000 prebivalcev, je ta številka le strmo padala. Zaradi revščine so se mnogi izselili v ZDA, po ustanovitvi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev leta 1918 pa tudi zaradi političnega pritiska na nemško manjšino. Po napadu sil osi na Jugoslavijo so Kočevsko zasedli Italijani. Zaradi sporazuma med Hitlerjem in Mussolinijem so leta 1941 prebivalstvo Kočevskega večinoma preselili v Posavje (Krško, Brežice), ki je bilo zasedeno s strani nemškega Wehrmachta, in iz katerega so nemške oblasti pred tem nasilno izgnale približno 20.000 do 37.000 Slovencev v Nemčijo ter v Srbijo. Le majhen del Kočevarjev se uspešno izognil in nekateri med njimi so se pridružili slovenskim partizanom.

kocevarji vmesna

1945 so morali skoraj vsi Kočevski Nemci zapustiti Slovenijo oz. Jugoslavijo. Tiste, ki niso pravočasno pobegnili, so jugoslovanske oblasti razlastile in kasneje izgnale.

V mesto Kočevje in okolico so po vojni naselili predvsem Slovence, poleg tega pa tudi priseljence iz drugih delov Jugoslavije. Večine kočevskih vasi (112 od 177) pa niso obnovili, od 123 cerkva na Kočevskem jih je ostalo le 28 (več so jih obnovili po letu 2000). Zaradi političnega pritiska po vojni so večinoma opustili svojo etnično identiteto. V zadnjih popisih prebivalstva je le malo več kot dvajset ljudi v občini Kočevje navedlo nemščino kot materni jezik, med njimi tudi priseljenci, ki niso potomci Kočevskih Nemcev. Posamezni Kočevski Nemci so naseljeni še v Črmošnjiški dolini in na robu nemškega jezikovnega otoka.

Na območju kjer so včasih domovali Kočevski Nemci zdaj obstaja kopico društev in zavodov, ki se trudi ohraniti kulturno dediščino skupnosti.

Zgodovina jezika

Kočevarščina je jezikovni idiom, ki ga UNESCO uvršča med najbolj ogrožene v Evropi. Pripada nemški narečni skupini bavarščine, bolj natančno južnobavarskim narečjem. Najbolj sorodna so mu bavarska narečja Koroške, veliko skupnih lastnosti pa ima z narečji drugih nemških jezikovnih otokov v jugovzhodnih Alpah, kot so Sappada (Pladen) in Timau (Tischelwang) v Furlaniji ter Sorica (Zarz) na Gorenjskem.

Jezik se je razvijal kot samostojno narečje več kot 600 let od naselitve prvih nemško govorečih priseljencev iz vzhodne Tirolske in zahodne Koroške na Kočevskem okoli leta 1330.

Kadar govorimo o kočevarščini v bistvu mislimo na zmes večih dialektov, ki so se tu govorili in ne o enotnem jeziku. Tako razlikujemo na Kočevskem 4 velike dialekte: lontnariš, mošnariš, hintrlontnariš in žühn. Seveda pa razlike niso tako velike, da se ne bi razumeli med seboj, kljub temu, da imajo posamezni dialekti delno tudi različen besedni zaklad. Razlog za takšne razlike je goratost dežele, različen kraj in čas prihoda naseljencev in ustno prenašanje jezika. Kočevski Nemci so kočevarščino namreč uporabljali kot občevalni jezik, medtem ko je bil njihov knjižni jezik knjižna nemščina.

Po izselitvi večine Kočevskih Nemcev na ukaz nacistov leta 1941 je na Kočevskem ostalo le nekaj sto govorcev. Po drugi svetovni vojni je bila kočevarščina v Jugoslaviji prepovedana.

V kočevarščini so napisane ljudske pesmi in pravljice, ki so jih zbirali v 19. in 20. stoletju. Nekaj posebnosti kočevarščine je zapisal že Valvasor, za njim je krajši slovar napisal Karl Julius Schröer (1870), kočevarsko slovnico je leta 1908 izdal dr. Hans Tschinkel… Leta 1972 in 1976 je dr. Walter Tschinkel napisal slovar kočevarščine, na Koroškem je izšla pesniška zbirka večih avtorjev Dә Schpuәtә Herbischt- Pozna jesen (1972), v kočevarščini so delno pisali v časopis Gottscheer Zeitung, izšlo pa je tudi nekaj knjig in zbirk kočevarskih narodnih pesmi (Kren, Schemitsch, Tscherne). Kočevarsko slovenski slovarček smo dobili l. 2010 (Maridi Tscherne), 2006 pa zbirko pesmi s slovenskim prevodom.

V kočevarščini je ohranjeno kar nekaj zvočnih zapisov narodnih pesmi (Deutsche Volkslieder Archiv) in krajših filmov, dostopnih tudi na internetu. Leta 2015 je bil med drugim v kočevarščini posnet film z naslovom Gottscheabar Lont.

Aktivnosti

Pokrajinski muzej Kočevje

Pokrajinski muzej Kočevje

V muzeju si lahko ogledate tradicionalna oblačila.

Pokrajinski muze j Kočevje
"Izprehod" na Golobinjek

"Izprehod" na Golobinjek

Na poti na Golobinjek si lahko ogledate ruševine nekdanje kočevarske vasi.

"Izprehod" na Golobinjek
Pot na Podstene

Pot na Podstene

Najvišja ležeča kočevarska vas Podstene.

Pot na Podstene