Prostrani gozdovi nudijo dom mnogim velikim in malim zverem, ki jih drugod srečate le poredko. Kdo ve, morda pa vam v fotografski objektiv uspe ujeti celo najbolj znanega prebivalca kočevskih gozdov – mogočnega rjavega medveda.

Velike in male zveri

Velik ponos so nam ohranjene velike (in male) zveri, ki živijo v naših gozdovih. Mnoge izmed njih predstavljajo vrh prehranjevalnega spleta in s tem, ko varujemo njih, varujemo tudi vse druge živali.

V kočevskih gozdovih so ves čas imele svoj dom tudi vse 3 velike zveri, kot so medved, volk in ris.

Volk

Volkovi so pomemben element naše naravne dediščine. Slovenska populacija volka velja za eno redkih avtohtonih populacij, ki je še ostala v Evropi. Živijo v tropih, ki ga vodita dominanten roditeljski par, volk in volkulja, ostali člani tropa so njuni potomci oz. sorodniki. So zelo teritorialne živali. Volkovi so največji predstavniki družine psov, visoki do 75 cm (plečna višina), odrasli pa tehtajo od 20 do 80 kg. V ujetništvu lahko živi okoli 15 let, v naravi pa običajno manj. Njegova glavna hrana so jelenjad, srnjad, mrhovina, manjši vretenčarji, nevretenčarji in občasno pa tudi hrana rastlinskega izvora. Priložnostno pleni tudi domače živali, predvsem drobnico.

Ris

Ris je v preteklosti že skoraj izginil iz slovenskega ozemlja, a so ga v letih prejšnjega stoletja ponovno naselili v kočevske gozdove. Od tu se je razširil po vsej južni in zahodni Sloveniji ter Dinaridih. V Evropi velja ris za precej redko žival, zato je ponovna naselitev v Sloveniji leta 1973 veljala za eno najuspešnejših. A zaradi parjenja v sorodstvu, je ponovno ogrožen in v zadnjih letih tečejo tudi prizadevanja za ponovno doselitev novih osebkov risa iz Romunije in Slovaške, kjer so populacije stabilnejše. Risa je zaradi njegove previdne narave izjemno težko opaziti. Še najlažje opazimo pozimi njegove sledi v snegu. Njegov plen predstavljajo srne, gamsi, mlada jelenjad in druge manjše živali. Kot večina sorodnic iz družine mačk, tudi on lovi iz zasede. Čez dan si za počitek izbira toplejše kotičke – sončne, a mirne predele gozdov. Svoje območje označuje z drgnjenjem ob izpostavljenih delih v gozdu in tako za seboj pusti svoj vonj in dlako. Njegov prepoznaven znak so čopki na ušesih.

Lisice

Lisice v skoraj 50 podvrstah živijo po vsej Evraziji od Himalaje do Skandinavije, v Severni Ameriki, na jugu do Mehike in v Afriki severno od Sahare. Odrasla lisica doseže okoli 40-50 centimetrov višine in tehta od 6-10 kilogramov. Živi lahko do 12 let. Je izrazit vsejed, in tako so del njene prehrane kobilice, hrošči ali žabe, pa tudi fazan, zajec ali mladič srne, kokoš, miši, sadje, gobe in mrhovina. Zvitorepka, kot jo včasih ljubkovalno imenujemo, je predvsem nočna žival. Pa vendar nas bo vsako še tako naključno srečanje z njo razveselilo in pričaralo veselje. V gozdovih Kočevskega jo lahko srečamo kar pogosto.

jelen

V drugi polovici 19. stoletja je bil navadni jelen v Sloveniji skoraj iztrebljen. Konec stoletja so ga na več krajih ponovno naselili, toda šele po letu 1945 se je začelo njegovo območje naglo širiti. Danes je v Sloveniji največ jelenjadi v kočevskih in snežniško-javorniških gozdovih. Jelen nosi mogočno rogovje, ki mu praviloma vsako leto odpade. Samica, imenovana košuta je mulasta in nima rogovja. Odrasel jelen doseže tudi do 250 kg, košute pa so praviloma manjše, težke do 150 kg. Jelenjad se hrani zgolj z rastlinsko hrano, to je travo, deteljo in raznimi zelišči, obira pa tudi drevesne dele: vejice, popke, lubje in plodove (želod, kostanj, žir, sadje, gobe, poljske pridelke). Jelene in košute lahko v gozdovih Kočevskega opazimo pogosto, največ našega zanimanja zanje pa je morda prav jeseni, ko lahko prisluhnemo t.i. jelenjemu ruku, značilnemu paritvenemu oglašanju jelenov.

Srna

Srna je precej manjša v primerjavi s košuto in jeleni, v plečih doseže komaj 67 cm. Srnjad se najbolje počuti v gozdovih z gosto podrastjo in v grmiščih. Najbolj ji ustreza mozaičen preplet travnikov, pašnikov in njiv z majhnimi gozdički, zato je je na Kočevskem razmeroma malo. Spretno se giblje v gosti podrasti, uspešna je na kratkih tekih, daljši pogon pa jo hitro upeha, zato je pogost plen risa ali volka. Pred nevarnostjo se rešuje z nekaj skoki v goščavo. Približno polovico dneva porabi za pašo in prežvekovanje. Največ se hrani z objedanjem listov in brstja, pase pa se tudi na travnikih in posevkih (poljščine, fižol, ajda, detelja, žitarice, pesa in korenje). Vse leto se zadržuje na enem in istem območju, navadno tam, kjer se je skotila. V gozdovih živi samotarsko, na jesen se srni pogosto pridružijo mladiči iz prejšnjega leta; nastane t. i. zimski trop. Srnina življenjska doba je do 12 let, povprečna starost v naravi pa približno tri leta. Glavna plenilca sta volk in ris, mladiče pa lahko uplenijo tudi lisice in večje ujede. Vedno več izgub med srnjadjo povzročata promet in mehanizirano kmetijstvo.

Gams

Gams je bolj značilen prebivalec strmin, in ga največkrat povezujemo z gorami. A strma in odročna, predvsem pa neobljudena področja nad kanjonom reke Kolpe predstavljajo njegov dom tudi na Kočevskem. Odrasel kozel doseže do 75 centimetrov in 30 kilogramov, samice so običajno manjše. Rogove imata tako samec kot samica. Družijo se le v času parjenja, v prsku. V prehrani je zelo skromen. Pase travo, mah in drevesno brstje.

Divji prašič

Divji prašič je izrazito gozdna in nočna žival. Prepoznali ga bomo po dolgi klinasti glavi, medtem ko se pa rep konča s šopom dlake. Rad se zadržuje v prostranih mešanih gozdovih in živi v tropih, ki jih vodi stara svinja, medtem ko so samci (merjasci) pretežno samotarji in se tropu približajo le v času parjenja (bukanja), to je od novembra do januarja. Na določenem območju ga zadržuje le hrana, ko je zmanjka, pa se seli tudi kilometre daleč. Je vsejed, večino v prehrani pa sestavljajo podzemski deli rastlin in plodovi. V zemljo rije za nevretenčarji, rad pa se loti tudi mrhovine. Njegov največji naravni sovražnik je volk, še posebej pozimi.

Divji petelin

Divji petelin je že skoraj izginil iz Kočevskih gozdov, tečejo pa prizadevanja, da bi ta veličastna ptica ponovno naselila naše gozdove. Odrasel petelin tehta 3,5-5 kilogramov in v dolžino meri 90-105 centimetrov. Kura je skoraj za polovico manjša od samca in značilne grahaste rjave barve. Prehranjuje se v glavnem z vršički raznih listavcev in iglavcev, popki, zelišči, borovnicami, brusnicami, malinami in tudi raznimi žuželkami. Pobira tudi drobne kamenčke, ki mu v želodcu služijo kot mlin za trdo hrano.

Fotolov

Če bi si kočevsko divjino radi ogledali pobližje in v njej preizkusili svoje fotografske veščine, se lahko podate na razburljiv fotolov. Poleg ostalih gozdnih prebivalcev lahko z malo sreče v objektiv ujamete celo kralja kočevskih gozdov – rjavega medveda. 

V zraku

Orel

Na kočevskem je bilo sredi 80. let prejšnjega stoletja odkrito prvo gnezdo orla belorepca pri nas. Orel belorepec, ena naših največjih ujed, je še vedno zelo redek in vsaka videvanja so zelo dragocena. Mogočna ptica, ki ima dobra 2 metra in pol čez krila, se hrani pretežno z ribami, vodnimi pticami pa tudi manjšimi sesalci. Pozimi, ko primanjkuje hrane, je dobrodošla tudi mrhovina, ki mu jo na posebno krmišče polagajo lovci za izboljšanje njihovega statusa na Kočevskem. Za uspešno ohranitev orla belorepca na Kočevskem je potrebno poleg ustrezne hrane zagotoviti tudi mir v času gnezdenja, to je od februarja do julija, ko je najbolj ranljiv. Pomagajmo mu, da bo ta mogočna ptica še dolgo krasila naše nebo.

Sova kozača

Kot neslišen duh prileti mimo nas sova kozača. Predstavnica vrst sov pri nas tudi gnezdi in jo imamo možnost opazovati vse leto. Čeravno je to pretežno nočna ptica, nas bo kdaj pričakala tudi podnevi, ko bo dremavo posedala na vejah dreves. Njen glavni plen so miši, voluharji, polhi in tudi manjše ptice.

Kragulj

Kragulj je ptica ujeda grahasto sive barve z živo rumenimi očmi iz družine jastrebov in jo najdemo po vsej Evropi. Najraje živi v iglastih gozdovih in lovi v glavnem po gozdu. Za hiter let skozi gozd je odlično prilagojen. Kratke zaobljene peruti in dolg rep mu omogočajo hitro manevriranje med grmovjem, debli in krošnjami, kjer lovi manjše sesalce in druge ptice, kdaj tudi kokoši, v bližini človeških naselij.

Ob vodi

ptice

Rudniško ali Kočevsko jezero je danes pomemben habitat mnogim vrstam, nekoč pa so na njegovem dnu kopali rjavi premog. Jezero je nastalo, ko je kotanjo Kočevskega rudnika zalila voda. Najglobje sega danes do 40 metrov. Ob jezeru se zadržuje preko 70 vrst različnih ptic, nekatere gnezdijo, nekatere najdejo tukaj zavetje in hrano na svojih selitvenih poteh, spet druge lahko opazimo tukaj celo leto. Če omenimo le nekatere: mali in čopasti ponirek, labod grbec, liska, žvižgavka, kreheljc, sivka, rakar. Trstičje ob jezeru nudi dom tudi kačjim pastirjem, preko 15 vrst je že zabeleženih. Opazimo pa lahko tudi pisane metulje.

ribe

Hladna in čista voda ustreza tudi ribam, predvsem krapom, ki popestrijo aktivnosti ribolovnega turizma. Slednji je še zanimiv ob reki Rinži in Kolpi, pa tudi na Reškem jezeru v Kočevski Reki. Lipan, sulc, pa tudi ščuka in postrv so tiste, ki jih lahko v skladu z ribolovnimi dovolilnicami tudi ulovite.

V zgornjem toku Kolpe in pritokih je prisoten tudi rak koščak, vse več podatkov pa je tudi o opažanju vidre in bobra.